Zatišje pred viharjem

Regina je z žlico mešala po brozgi, ki jo je dobila pred petnajstimi minutami in ki bi morala biti njena večerja. Nekako ji ni dišala, pa čeprav se je le v detajlih razlikovala od običajne ponudbe. Prisegla bi, da še nobeden kuhar ni kuhal tako enolično, odkar je vedela zase.

Pa kaj, vedela je v kaj se podaja ko se je pred dobrim letom podala na ladjo, ker ji je pokojni mož zapustil položaj, ona pa ga je z velikim veseljem sprejela, ker je slučajno ustrezala kriterijem in še ni imela otrok ki bi ji kradli še preveč potrebno energijo.

Včasih se je zdelo da je vesolje mirno, da sovražniki spijo, in takrat si je dovolila malo več sanjarjenja in premišljevanja ob večerni brozgi, ki jo je drugače pometala vase kolikor hitro se je dalo.

Hiter pogled na uro in njeno čelo se je namščilo: ''Kje za vraga hodi?''

Čisto na drugi strani jedilnice, v kotu pri umetniški sliki, na kateri je bilo s svetlečimi barvami na črni podlagi izrisano vesolje sistema 1:137 je zamišljeno sedel Fantomas. V rokah je držal pločevinko ohlajenega piva in poslušal glasbo, ki je prihajala iz zvočnikov. Na mizi zraven pladna na katerem so bili samo še prazni krožniki, ki so ostali od kosila je ležala že tretja prazna pločevinka. Na tem mestu se je počutil domačega, saj je v tem sistemu tudi njegov domači planet Alfa na katerem je preživljal otroštvo. Planet katerega so, ko mu je bilo 15 let, sesuli lovci na surovine, ki so se selili od sistema do sistema in pobirali surovine. Kdo so bili, so mu sicer povedali, vendar ga takšni podatki takrat še niso zanimali. V podzavesti pa še vedno goji sovraštvo do njih in prišel bo dan, ko se jim bo z veseljem maščeval.

Če ga ne bo, ga pač ne bo...

Regina je zavzdihnila, se dvignila od mize in se odločila, da mrzla čorba pač ni dobra čorba, sploh pa ne tista, ki še vroča ni prav okusna. V kratkem loku se je podala po sobi, se znebila še vedno polnega krožnika in ga zamenjala za skodelico vročega čaja. Vsaj nekaj, kar ji bo šlo po grlu ta večer.

Ozrla se je po sobi in ker se ni imela kam dati, se je odločila da še malo ostane, družbo pa si sama poišče. Zdelo se ji je, da jo je skrivnostni Fantomas kar klical k sebi. In ona je oživela ko se je trudila iz njega izvleči kaj česar še ni vedela o njem. Vprašanj je bilo veliko, odgovorov pa običajno bolj malo...

''Torej, pijemo na dolžnosti ali samo zrak mešamo?''

Zdelo se ji je, da je opazila nekaj melanholije v njegovem pogledu kar jo je vzpodbudilo k nadaljnem vrtanju - če bo fantomas pripravljen pogovarjati se.

Ko je Fantomas tako strmel pred sebe se je nehote zazrl v mlado, brhko, rdečelaso dekle na drugi strani jedilnice. Saj jo je videl že večkrat, vendar nikoli nista govorila. Videl je, da ga opazuje. Brez kančka spremembe izraza na obrazu dvigne pločevinko in potegne krepki požirek hladne okrepčilne pijače. Rahlo se ga je že prijelo in počasi je postajal utrujen.

Nenadoma s hrbta zasliši ženski glas. Ni se zavedal, da je namenjen njemu, vendar ga je radovednost vseeno premamila, da se je obrnil. Ženska, ki jo je prej videl sedeti za mizo ga je sedaj ogovorila.

Z rahlo utrujenim in zaspanim glasom ji je odgovoril.
"Ah nič takšnega, samo žejo gasim."

Ni mu bilo do pogovora, pa vendar se ji je pristno nasmehnil in jo povabil naj sede.